Osebne zgodbe, spomini in drobci vsakdanjega življenja starejših ljudi predstavljajo izjemno bogastvo naše skupne kulturne dediščine. Da ti spomini ne bi utonili v pozabo, je Zavod Dobra pot razvil spletno aplikacijo Zapisi spomina – napredno orodje za beleženje in deljenje ustnega izročila, ki posameznikom, šolam, organizacijam in lokalnim skupnostim omogoča, da prispevajo dragocene pripovedi svojih babic, dedkov, sosedov ali znancev.

Aplikacija je osrednje orodje Vseslovenske akcije Zapišimo spomine!, ki vsako leto poveže na stotine posameznikov s skupnim ciljem: ohranjati in prenašati živo dediščino slovenskih pokrajin. Zbrane zgodbe niso le zgodovinski vir, temveč tudi most med generacijami, priložnost za krepitev medosebnih vezi in navdih za razmislek o tem, kdo smo in od kod prihajamo.

V tej luči imajo izkušnje uporabnikov aplikacije še poseben pomen – niso le zgled, temveč tudi opomnik, da lahko vsak prispeva svoj kamenček v mozaik skupnega spomina. Ena takšnih uporabnic je gospa Antonija Novak, ki je v aplikacijo pod imenom OKA doslej prispevala kar 30 zapisov in s tem pomembno obogatila zbirko. V pogovoru z njo smo izvedeli, kaj jo je pritegnilo k sodelovanju, kako izbira zgodbe in zakaj verjame, da ima vsaka pripoved svojo vrednost.

Kako ste izvedeli za aplikacijo Zapisi spomina in kaj vas je pritegnilo k sodelovanju?

Pravzaprav slučajno, ujela sem predstavitev platforme na TV, prisluhnila in ugotovila, da nekaj podobnega že počnem. Takrat sem zaključevala družinsko kroniko in sem imela nekaj pričevanj mojih sorodnikov na zalogi, veliko mi je povedala predvsem pokojna stara mama. Poiskala sem stik in sodelovanje je steklo.

Kaj vas osebno navdihuje pri zapisovanju spominov?
Ko zgodba pride mimo, jo jaz zapišem. Sama sem vse zgodbe zapisovala tako, da mi je nekdo najprej začel pripovedovati, nato sva se dogovorila za intervju, jaz pa sem nato raziskovala in iskala dodatne informacije, če je bilo potrebno. Navdih mi dajejo ljudje in njihove pripovedi. O dediščini vseh vrst imamo kar obilo literature, nekaj drugega pa je, če zapišeš neposredno pripoved tako kot so jo pričevalci doživeli in ohranili v spominu.

Ste imeli že pred tem izkušnje z zapisovanjem ali raziskovanjem lokalne zgodovine?

Ker prihajam s področja jezika, mi je še posebej dragoceno, da se s tem projektom ohranjajo tudi narečni izrazi, ki bi drugače izginili. Sicer pa kakšnih posebnih izkušenj nisem imela, le v družinskem obsegu. Dobra pot me navdušila, da zapišem, če kaj zanimivega slišim in posredujem naprej. Imam pa še to srečo, da živim na podeželju, ki še ohranja nekatere običaje, ko se ljudje tudi več pogovarjajo ob delu in tako se stare zgodbe ohranjajo iz roda v rod.

Se vam zdi pomembno, da takšna platforma obstaja? Zakaj?
Z veseljem sodelujem pri tem projektu, saj sem spoznala njegove številne prednosti. Ohranjajo se zgodbe, ki bi sicer lahko utonile v pozabo. Ko so zapisane, jih lahko kdorkoli uporabi in prenese naprej. Projekt mi je zelo všeč, saj povezuje generacije – starejši pripovedujejo zgodbe, nekdo jih zapiše, mlajši pa jih prebirajo. Vem tudi, da aplikacijo uporablja nekaj domov za starejše občane, na primer v Novem mestu. Ker tamkajšnji stanovalci pogosto ne morejo brati daljših besedil, jim delovne terapevtke prebirajo prispevke med bralnimi uricami, nato pa se o njih pogovarjajo. Ker so zapisi kratki in jedrnati, so zelo primerni za ta namen.

Kaj vam je pri uporabi aplikacije najbolj všeč in kaj bi morda izboljšali?
Aplikacija ima dobro programsko strukturo- porazdelitev po različnih segmentih dediščine. To pomaga tudi zapisovalcu, da lažje vodi pogovor in pripravi kvalitetnejši zapis. Morda bi svetovala samo to, da razširite svoje delovanje na vse dele Slovenije.

Ali imate kakšen posebej dragocen zapis, ki bi ga želeli izpostaviti?
Moj zadnji prispevek nosi naslov Prevozi na prukah. Če bi deset ljudi vprašali, kaj pomeni beseda pruke, bi jih pet odgovorilo, da nimajo pojma. Razumljivo, saj te dejavnosti na naših rekah nihče ne opravlja več in tudi poimenovanje se zato izgublja. Podobno se dogaja tudi na področju stavbne dediščine, ljudskega pripovedništva, gospodarskih dejavnosti in drugje. Napredek, pogojno rečeno, pač nekatere stvari spravi v pozabo. Prav zato se mi zdi pomembno, da te izraze dokumentiramo in ohranimo za prihodnje rodove. Menim pa tudi, da je vsak zapis po svoje dragocen in pomemben, le da je vsebina različna in vzbudi zanimanje pri različnih bralcih.

Kako izbirate teme in vsebine za prispevke?
Zadnji prispevek o prukah je nastal, ko je neka družina brala zgodbe v aplikaciji, pri tem pa se je gospa spomnila, da je bila v mladosti prukarca.  To je bil takrat poklic, ki je pomagal preživeti družino. Ker je moja znanka, me je poiskala in mi povedala svojo zgodbo. Sicer pa tem ne izbiram, ponudijo se same.

Ali opažate, da bi tovrstne vsebine lahko nagovorile tudi mlajše generacije?
Verjamem, da ima zapisana beseda večjo težo kot posneta in verjamem tudi, da so mlajše generacije že nagovorjene. Imela sem primer, ko je gradivo te platforme bilo uporabljeno za seminarsko nalogo in tudi moji vnuki z veseljem preberejo zgodbe, ki jih zapišem in tako ohranjajo del preteklosti, ki bi sicer izginil. Včasih me tudi kaj povprašajo o tem in se čudijo, saj današnje življenje teče zelo drugače. Vsebine pa se lahko širijo tudi znotraj iste generacije- bralne urice, pogovori, pripovedovalski večeri in podobno.

Bi platformo priporočili drugim? 
Seveda! Dobro bi bilo, da bi se priključilo čim več zapisovalcev, da bi odprlo kar največ področij naše bogate dediščine. Pa še nekaj. Neposredna pripoved ima velik pomen; je iskrena, dokumentarna, doživeta in pristna. Eno je, če o izdelavi čipk na področju Slovenije recimo preberemo v bogati strokovni literaturi, drugo pa je, če gospa, ki je vse življenje izdelovala čipke in na zdravljenju v bolnišnici pravi, da pogreša samo punkelj – blazino za izdelovanje čipk.

Ali imate kakšen poseben nasvet za nekoga, ki bi želel začeti, pa ne ve kako?

Kar pogumno se je treba lotiti dela, če je seveda interes. Pogovarjajte se z znanci, sorodniki, prijatelji in posebej s starejšimi, ne ustrašite se zapisovanja. Do objave zapisa je na razpolago dovolj pomoči, tudi izobraževanja so. Vsaka tema, ki jo lahko razvrstite v osnovno shemo delovanja platforme je dobrodošla in bo obogatila fond pričevanj.

Pripravil: Zavod Dobra pot