Zavod Sopotniki, zavod za medgeneracijsko solidarnost, je nastal z namenom pomagati starejšim pri vključevanju v aktivno družbeno življenje. Z medgeneracijskim sodelovanjem želimo preprečiti ali prekiniti izoliranost in osamljenost starejših prebivalcev iz predvsem manjših, odročnejših krajev, ki zaradi oddaljenosti, odsotnosti avta ali slabih prometnih povezav skoraj ne zapuščajo doma.
Z brezplačnimi prevozi starejšim v sedemnajstih občinah omogočamo, da gredo k zdravniku, v trgovino ipd. Za krmila namenskih vozil dnevno sedejo prostovoljci in prostovoljke. Ko smo se pred enajstimi leti Sopotniki ustanovili, smo imeli vizijo, da bomo starejše vozili na izlete in na lepše. Zaradi ogromne zasedenosti vozil s prevozi k zdravnikom in v trgovine, pa nam čas ni dopuščal, da bi bilo izpolnjevanje skritih želja starejših del osnovne storitve. V poslanstvu in vrednotah smo se našli z družbo Toyota Slovenija, ki nam je v letu 2020 namenila sponzorsko vozilo in z njim od takrat dalje v akciji »S prevozom do 1.000 želja« starejše zapeljemo tudi na lepše. V sodelovanju z donatorji poskrbimo še za brezplačne oglede znamenitosti in brezplačna kosila.
V pričujočem intervjuju smo se pogovarjali z gospo Jožo, ki se redno vozi s Sopotniki v občini Zagorje ob Savi. Je ena izmed tistih, ki smo jo zapeljali tudi na izlet. Gospa Joža rada bere in spremlja aktualno dogajanje doma in po svetu. Tako je enkrat naletela na članek o orglah, ki jih je Župnija Koper prejela z uspešno prijavo na razpis Fundacije Kongresshaus iz Züricha, saj so zaradi celovite prenove koncertne dvorane Tonhalle iskali novo primerno mesto, kjer bi orgle na novo zaživele. Zgodba o orglah se ji je zdela zanimiva in ko smo jo Sopotniki vprašali, če ima kakšno željo, da bi šla po Sloveniji na izlet, je takoj pomislila, da bi bilo zelo lepo videti orgle v Kopru v živo.
Gospa Joža je sicer živahna 86-letnica, ki v duši ne kaže let. Je delavna in si vsak dan pripravi zajtrk, kosilo in večerjo. Hrano si pretežno pridela sama – če je le mogoče. Obdeluje svoj vrt, kjer ima posajeno veliko zelenjave. Takrat, ko smo z njo opravili intervju so ji sicer delali preglavice polži, a se ni dala. V neprijetni situaciji vedno najde humor. Kot je povedala takrat, je bil to pač čas, ko je ustvarjala za to, da so lahko polži jedli in da je imela družbo, saj so jo že zjutraj počakali na pragu, da so jo pozdravili.
Pozdravljena gospa Joža. S Sopotniki se že poznate, že večkrat smo bili pred vašo hišo. Zaupate našim bralcem, kje ste doma in kako se pride do vas?
Sem iz Čemšenika, do nas vodi cesta iz Zagorja in Trojan. Malo naprej od mojega doma je lepa izhodiščna točka na Čemšeniško planino. Živim v hribovitem svetu, do Zagorja vodi 11 km ovinkaste ceste. Pri nas vozi avtobus, in sicer zjutraj ter popoldan. Je pa težko, saj smo med počitnicami dva meseca odrezani, ker takrat avtobusi ne vozijo, so namreč vezani na šolo. V tem času sem povsem odvisna od Sopotnikov, da me zapeljejo v trgovino, na pokopališče in k zdravniku, sicer dva meseca ne bi mogla nikamor, samo v luft bi gledala in če je kakšna solata na njivi. Pa še to so mi letos vso polži požrli.
Kako ste pa v preteklosti potovali med Čemšenikom in Zagorjem?
Sem rojakinja, a sem 30 let živela v Zagorju. Nato smo sezidali hišo v Čemšeniku in po 30 letih sem se vrnila nazaj. Za prevoze sem že takrat uporabljala avtobus, avta nisem vozila. Mož je imel izpit za avto, a ga že 11 let ni več, tako da sedaj živim sama v hiši, zato kakršen koli opravek hitro postane težava. Običajno grem zjutraj ob 6.00 na avtobus, se odpravim v trgovino, obiščem pokopališče, grem k zdravniku in v lekarno, potem pa grem ob 9.00 s Sopotniki nazaj v Čemšenik. Če ne bi bilo Sopotnikov, bi morala čakati do 14.30 na avtobus za nazaj. Zato so Sopotniki zame in za naše starejše zlata vredni.
S Sopotniki ste lani aprila preživeli en dan in se podali na izlet v Koper. Kaj vam je od tistega dne ostalo v spominu?
Zelo sem bila vesela, ko so me povabili na izlet. Lahko sem videla stolnico, kropilnico in bila sem še povabljena na kosilo. Dobila sem zelenjavno juho, ribji krožnik in za sladico še panna cotto. Že več kot leto je od tega, pa še zmeraj točno vem, kaj sem jedla.
Tri ure smo bili v cerkvi, vsako piščal sem videla, vse sem pregledala: od slik do kropilnice. Edino, kar mi je žal, je, da nisem slišala orgel.
Na pultu v kuhinji imam še vedno 2 dcl morske vode, ki smo jo takrat vzeli za spomin. Vsako jutro jo pogledam in pozdravim. Imam lepe vtise, ker mi je to veliko pomenilo.
Včasih je starejše treba kar dobro spodbuditi, da se odpravijo z nami na lepše. Kako ste vi sprejeli vabilo in kaj bi svetovali starejšim, ki jih vabimo na izlet?
Hm, kako bi povedala … pred samim izletom sem se počutila kot bi iz lufta padla. Nisem vedela, kam grem, s kom grem, kakšen bo program. Prišla sem iz avtobusa in se prvič srečala s sodelavkami Sopotnikov ter se podala v neznano. Potem smo se imeli zelo lepo.
Drugim starejšim bi svetovala, naj dajo vse moči od sebe in naj so srečni, da še obstaja človek, ki jih kam povabi. Jaz grem povsod, kamor me povabijo. Nič ni predaleč, če sem zaželena, če pa nisem, pa ne grem!
Kaj je tisto, kar vas pri vaših letih zjutraj spravi iz postelje in vam daje zagon za življenje?
Moraš delati in ne jokati. Vsako jutro si rečem: »Danes mi še sonce posije, do večera imam še življenje.« Pride noč in ne veš, ali boš še vstal ali ne. Nikoli si ne rečem, da danes ne morem vstati, danes se mi ne ljubi. Treba je biti v pogonu. Sedaj ko je vročina, opravim delo na vrtu že zjutraj ob 6.00. Ko postane vroče, pa ne grem ven, ampak takrat v hiši pometem, pomijem, dam stvari v stroj in likam. Vse to naredim v enem dnevu. Potem ob koncu tedna spečem še kakšno potico in piškote. Življenje moraš živeti, ne pa jokati in stokati.
Avtorica intervjuja: Romana Menhart, Zavod Sopotniki
Fotografije: Romana Menhart in Janja Smrkolj, Zavod Sopotniki
